Ogrevanje s LPG, oljem in elektriko - formalnosti
Različni ogrevalni sistemi zahtevajo različne formalnosti. Ogrevalne instalacije morajo biti vedno izdelane po načrtu, ki ga pripravi oseba z dovoljenji, ki jih zahtevajo pisarne. Primerjamo formalnosti, povezane s plinskimi, električnimi in oljnimi ogrevalnimi napravami.
Različni ogrevalni sistemi - različne formalnosti
Namestitveni projekt co
Če kupimo oblikovanje gotove hiše, ga bomo prejeli skupaj s projektom ogrevanja hiše, ko pa naročimo posameznika, moramo sami poskrbeti za inštalacijsko zasnovo. Glede na vrsto izbranega ogrevanja bomo morali opraviti tudi različne formalnosti v pisarnah.
V skladu z odredbo ministra za infrastrukturo o podrobnem obsegu in obliki gradbenega projekta je treba v arhitekturno zasnovo hiše vključiti tako električne napeljave kot tudi plinske, ogrevalne in druge napeljave, ki omogočajo uporabo stavbnega objekta, kot je bilo predvideno. Torej ne glede na to, kaj želimo ogrevati hišo, moramo imeti projekt ogrevalne napeljave, ki ga je izdelal specialist in podpisal oseba, ki je pooblaščena za projektiranje sanitarne (plinske ali oljne kotlovnice), plinske (inštalacija rezervoarja in plinskega priključka) in električne (ogrevalne instalacije) električna).
Ogrevanje na nafto in plin
Če želite uporabljati ogrevanje s plinom ali oljem, morate zgraditi ogrevalni sistem, kotlovnico in sistem rezervoarjev.
Rezervoarji za kurilno olje so običajno nameščeni doma, v kotlovnici ali v sosednjem prostoru. Monterji jih obravnavajo kot opremo kotlovnice (včasih jih je mogoče kupiti celo v kompletu z oljnim kotlom). Zasnova namestitve rezervoarja je sestavni del zasnove kotlovnice. Za shranjevanje ali uporabo kurilnega olja vam ni treba pridobiti dodatnih dovoljenj.
Utekočinjeni plin zahteva več truda. Rezervoar za plin je postavljen poleg hiše - na parceli ali pod zemljo. Skupaj s kanalom, skozi katerega bo plin odtekel v zgradbo (priključek), se obravnava kot ločena napeljava, ki se izvaja neodvisno od instalacij, ki se nahajajo v hiši, pogosto jih izvaja druga ekipa. To je med drugim posledica dejstva, da se komaj kdo odloči kupiti rezervoar za svojega. Zakup ali izposoja od distributerjev tekočega plina je veliko bolj priljubljena. Tako se izognete potrebi po vlaganju velikega zneska na začetku namestitve.
Po podpisu pogodbe s dobaviteljem plina bo naročil pooblaščeno osebo za izvedbo zasnove vgradnje rezervoarja, nam dostavil rezervoar, ga priključil na notranjo instalacijo v stavbi, opravil strokovni nadzor nad delom in organiziral ustrezna soglasja. Glede na pogoje ponudbe bomo morali pokriti le nekaj stroškov namestitve, za ostalo bo poskrbel distributer plina. Potem se moramo tudi zavezati, da bomo nosili stroške najema in upravljanja rezervoarja in da bomo v zameno za nizko ceno rezervoarja naročili določeno količino plina od lastnika rezervoarja, ki ostaja podjetje, ki ga oskrbuje. Če se bomo želeli odpovedati nakupu plina iz njega v pogodbenem obdobju, bomo morali plačati globo, da pokrijemo stroške namestitve rezervoarja.
Od formalnosti, ki jih moramo izpolniti kot lastniki parcele, ostaja obvestilo v poviat starosty o izgradnji rezervoarja za rezervoarje (za postavitev rezervoarja s kapaciteto več kot 7 m³ potrebujete gradbeno dovoljenje, a tipični rezervoarji za gospodinjske ogrevalne naprave z močjo manj kot 50 kW, imajo kapaciteto le 2, 7 m³). Če za območje, kjer naj bo rezervoar postavljen veljaven prostorski načrt, je treba pogoje za gradnjo cisterne in plinskega priključka pridobiti pri uradu za komunalne storitve. V ta namen je treba v informativne namene predložiti vlogo skupaj z geodetsko karto, na njej pa je označena lokacija rezervoarja. Šele na podlagi pridobljenih gradbenih pogojev je mogoče zaključiti instalacijski projekt, ki mora biti priložen gradbeni vlogi. Če v 30 dneh po vložitvi ne bomo prejeli upravne odločbe, s katero jo zavrnemo, lahko nadaljujemo z delom.
Različni ogrevalni sistemi - različne formalnosti
Električno ogrevanje
Za uporabo električne energije morate skleniti pogodbo z energetskim podjetjem. Seveda podpišemo pogodbo, ne glede na to, ali želimo imeti električno ogrevanje ali ne (brez elektrike je danes nemogoče normalno živeti), toda v primeru ogrevanja je potrebno več energije. V vlogi, ki je bila poslana uradu za storitve odjemalcev energetske regije, je treba navesti zmogljivost priključka, predvideno letno porabo energije in pričakovani datum, ko bo energija porabljena.
Vlogi mora priložiti dokument, ki potrjuje pravni naziv prosilca za uporabo objekta, v katerem se bo uporabljala električna oprema ali napeljave (ali izjavo o dostavi takega dokumenta pred podpisom pogodbe o priključitvi), ter načrt stavbe ali situacijsko skico, ki določa lokacijo priključenega objekta glede na obstoječega omrežij in sosednjih objektov.
Po pregledu vloge energetsko podjetje izda pogoje za priključitev na omrežje in osnutek pogodbe, v katerem določi rok za priključitev, višino pristojbin in pogoje za omogočanje nepremičnine za priključitev. Projektna in montažna dela se začnejo po podpisu pogodbe.
V isto skupino prejemnikov so vključeni vsi uporabniki, ki so priključeni na distribucijsko omrežje z napetostjo največ 1 kV in priključno močjo največ 40 kW, kar zadostuje za ogrevanje enodružinske hiše povprečne velikosti. Torej, ne glede na to, ali se bo hiša ogrevala z električno energijo ali ne, lahko uporabite isto tarifo. Težava je lahko le v veliki priključni moči, ki je potrebna za vgradnjo električnega ogrevanja. Lahko se izkaže, da ni tehnične možnosti, da bi nam jo energetska družba zagotovila. Vse zadeve v zvezi s priključitvijo objekta na elektroenergetsko omrežje urejajo zakon z dne 10. aprila 1997.
Zakon o energiji (Časopis št. 54, točka 348, kakor je bil spremenjen) in določa odredbo ministra za gospodarstvo z dne 25. septembra 2000 o podrobnih pogojih za priključitev subjektov na elektroenergetska omrežja, trgovanje z električno energijo, zagotavljanje prenosnih storitev in omrežni promet ter delovanje omrežja in standardi kakovosti za storitve strankam (Journal of Laws No. 85, točka 957).