Vrtna tla

Na vrtovih najdemo več vrst vrtnih tal, ki se razlikujejo po lastnostih. Odkrijte prednosti in slabosti peščenih, ilovnatih in peščenih ilovnatih tal. Kako prepoznati vrsto tal na vrtu in kako izboljšati njegovo kakovost.

Tla se lahko na vsakem vrtu zdijo podobna, v resnici pa sploh ni tako, saj obstaja več vrst tal z različnimi lastnostmi. Običajno ločimo tri osnovne vrste tal: lahka (peščena), težka (ilovnata, ilovnata) in srednja (ilovnata-peščena, peščeno-ilovnata) tla.

Vrste tal - peščena tla

Peščena (lahka) tla se zlahka segrejejo, so zračna in dobro odcedna, vodo in hranila hranijo slabo in se hitro sušijo, zato jih večina rastlin ne prenaša. Preprosto ga je prepoznati, saj se, ko ga vzamete v roke, ne stisne in hitro pokvari. Po drgnjenju v roki se ne razmaže in na koži ne pušča umazanih sledi. Na takih tleh se bodo spoprijele samo vrste iz puščavskih ali polsušnih območij (npr. Juka) ali naseljenih sipin ali peščenih pobočij (obalni Božiček, pritlikav bor, peščeni vetrič, obalni žvižgač). Vendar lahko poskušamo izboljšati peščeno zemljo z dodajanjem dobro razporejenega gnoja, glinene zemlje, listavcev, komposta ali humusa (najbolje v zgodnji pomladi, pred rastno dobo). Organski material bo pesek gnojil, ga obogatil z dragocenim humusom in izboljšal njegove lastnosti zrak-voda. Vendar pa ni smiselno takšna tla gnojiti z mineralnimi gnojili, saj se bodo hranila, ki jih vsebujejo, hitro izprala v globlje plasti, kar ne bo samo izboljšalo lastnosti tal, ampak tudi rastlinam ne bo na voljo.

Vrste tal - glinena tla

Glina tla (težka) je še ena vrsta tal. Tak medij je bogat z minerali, hkrati pa je tudi zelo vpojni, kompakten, slabo prezračen in težek, zato rastline ne bodo mogle porabiti hranil, nabranih v njem. Segreva se zelo počasi, zato spomladi dlje časa ostane hladno. V deževnih obdobjih tudi zlahka absorbira in zadrži vodo dlje časa, med sušo pa se močno strdi, skorje in razpoka, kar otežuje rast. Vlažna glinena tla se nalijejo, razmažejo in umazane roke, in ko jih poberemo, jo je mogoče enostavno zdrobiti in oblikovati, na primer v valj. Po drugi strani se suha glina drobi in razpada. Tako kot pri peščenih tleh tudi ilovnata tla niso primerna za gojenje rastlin brez ustrezne priprave. Voda in pomanjkanje zraka v njej spodbujata gnilobo korenin in suša, ki povzroča grudenje in pokanje gline, ovira razvoj rastlin. Kakovost zemlje iz gline se lahko izboljša z dodajanjem peska ali dobro nasutega komposta (najbolje jeseni). Pred zimo jih je vredno tudi izkopati in jih pustiti v ostri brazdi, kar bo izboljšalo njihovo strukturo.

Vrste tal - peščena ilovnata in ilovnato-peščena tla

Najboljša tla za gojenje rastlin so mešana tla: peščena ilovna (s prevlado peskov) ali ilovnato-peščena (s prevlado gline) . Takšna tla so bogata s hranilnimi snovmi, segrejejo se zlahka, se ne posušijo prehitro, ne nabirajo odvečne vode in so precej dobro prezračena. Primerne so tudi za gojenje večine vrst vrtnih rastlin. Prav tako jih je mogoče enostavno rafinirati in se prilagoditi zahtevam določene skupine rastlin. Za gojenje kislinsko ljubečih vrst (npr. Rododendroni, azaleje) je dovolj, da vanj dodate kislo šoto in kompostirano borovo lubje, saj rastline, ki raje alkalne in apnene substrate (npr. Klinčke), obogatijo s kalcijevimi spojinami, obenem pa želijo posaditi precej blažene rastline (npr. peonies), nanesite organska gnojila, npr. v obliki komposta. Humusova tla so posebna in verjetno najbolj zaželena vrsta tal. Ima temno barvo, vsebuje veliko dragocenega humusa in organskih snovi, bogata je s hranilnimi snovmi, ima zelo dobre odnose med zrakom in vodo, zlahka segreva in dobro absorbira vodo in se ne nabira v presežku. Na takšno zemljo lahko računamo na vrtovih, ustanovljenih na gozdnih območjih, ali na položajih, ki so sistematično obogateni z organskimi gnojili (kompost ali gnoj). Pomembno pa je zapomniti, da za rastline ni pomemben le tip tal, ampak tudi njihov pH. Večina vrst ima raje nevtralna ali rahlo kisla tla, obstajajo pa tudi rastline, ki ne prenašajo kalcija in rastejo le na kislih tleh (pH 4, 5-5, 5), in tiste, ki dobro uspevajo le na alkalnih in kalcijevih tleh (alkalna tla ima pH nad 7). Preden na vrtu posadimo posebne rastline, moramo preveriti, ali ima substrat na določenem stojalu pravi pH. Najlažje ga preverimo s pomočjo posebnih merilnikov kislin ali t.i. lakmusovi papirji. Pri tem nam bodo pomagale rastline indikatorji, tj. Pleveli, ki imajo raje določeno reakcijo zemlje (kisla tla naseljujejo vsaj poljske deteljice, kislice, medtem ko je na alkalnih tleh raje popotnik radič, poljska žaba). Če je mogoče, lahko v laboratorij damo tudi vzorec zemlje za analizo. Zahvaljujoč temu ne bomo natančno določili njegovega pH, temveč tudi količino najpomembnejših elementov.

Kategorija:

Vrtnarjenje