Pojasnimo, kakšne so vrste notranjih inštalacij in kakšne so formalnosti pri njihovi izvedbi, kako mora izgledati pogodba za inštalacijska dela. Notranje instalacije so eden najpomembnejših elementov hiše. Nanje se nato povežejo vse naprave. Pravilno izvedene inštalacije v hiši določajo njeno funkcionalnost, zato je treba o njih razmišljati že vnaprej, že v fazi načrtovanja gradnje.

Kakšne so vrste notranjih inštalacij?

Ločimo naslednje vrste notranjih inštalacij:

1. Električna inštalacija

Prva vrsta notranjih inštalacij, ki jih najdemo v domovih, je električna inštalacija. Sestavljen je iz različnih vrst žic, električnih vtičnic, razvodnih omaric, razsvetljave ter ozemljitve in razdelilnikov. Pri gradnji hiše je treba ustrezno načrtovati njihovo ureditev, pri čemer je treba upoštevati udobje uporabnikov in namembnost prostorov ter bodočo razporeditev električnih naprav v stanovanju. Dobra rešitev je, da se pred tem posvetujete s projektantom, ki bo svetoval najbolj optimalne rešitve. Najprej morate določiti svoje potrebe po električni energiji. Prav tako je treba določiti predvideno število naprav, ki bodo priključene na napajanje, to je vsa elektronika, gospodinjski aparati, razsvetljava itd.

Pomembno! Po trenutnih predpisih bi morala biti standardna napetost, ki doseže naše domove iz elektrarne 230 V.

Izbiramo lahko med več različnimi variantami lokacije in napeljave elektroinštalacij:

  • nadometne inštalacije - vrsta inštalacij, pri kateri se tako električni vodniki kot ostali elementi montirajo neposredno na že ometane stene brez izkopavanja utorov. Tako imenovani maskirni trakovi. Nadometna instalacija je sestavljena iz električnih vodnikov (različnega preseka glede na to, ali gre za napajalne ali razsvetljavne vtičnice), nadometnih vtičnic z ali brez ozemljitve, ki so v hermetični izvedbi, namenjene vlažnim prostorom. Za takšno namestitev so potrebne tudi stenske omarice (enojne, dvojne ali večje) in stenska stikala (enopolna, dvopolna, včasih hermetična izvedba). Nadometni inštalacijski sistem je nedvomno najmanj zapleten za montažo, elektriko pa je enostavno zamenjati. Slaba stran te rešitve pa je stilska nezdružljivost s kakršno koli notranjo opremo, pa tudi zaradi varnosti je treba montažo izvesti bolj skrbno kot pri podometni izvedbi.
  • podometne inštalacije - sistem podometne inštalacije sestavljajo okrogle električne žice, skrite v t.i. vodnik. Takšna montaža zagotavlja minimalističen notranji učinek, čistočo in prostornost. Pri tem je značilna tudi enostavnost in hitrost montaže ter možnost enostavne zamenjave električnih kablov v prihodnosti. Poleg tega proizvajalci tovrstnih inštalacij ponujajo celo vrsto rešitev, ki ustrezajo individualnim potrebam uporabnikov in zagotavljajo udobje njihove uporabe. Slaba stran je zagotovo cena njihove izdelave in montaže.
  • stenske instalacije - ta sistem namestitve je precej sodoben. Sestavljen je iz ravnih električnih kablov, položenih na večžilne stene in prekritih s plastjo ometa. Prednost tega sistema je izogibanje kovanju sten, slabost pa problematična in zapletena menjava elektrike v prihodnosti.
  • etažne inštalacije - ta sistem je v uporabi kratek čas, je najsodobnejši način vgradnje elektroinštalacij.Električne žice so razporejene pod tlemi in nameščene v vodih, da se prepreči poškodba napeljave. To je nedvomno najbolj estetski montažni sistem, a tudi najtežje izvedljiv in s tem najdražji. Poleg tega je lahko v prihodnje problematično izvajati kakršnekoli popravke, zato je treba za tovrstno elektroinštalacijo izbrati izkušene strokovnjake.

Poleg osnovnih električnih priključkov doma je vredno razmisliti tudi o dodatnih priključkih, ki se lahko izkažejo za uporabne, na primer priključek za domofon, vhodna vrata, vrtno razsvetljavo itd.

2. Plinska napeljava

Plinska napeljava dovaja plin v našo hišo po posebnih, rumeno pobarvanih ceveh. Ta instalacija omogoča lažje ogrevanje hiše in ogrevanje vode. Montažo plinske napeljave strogo zaupajte osebi s posebnimi kvalifikacijami, celotno montažo pa iz varnostnih razlogov izvedite šele po dokončni obdelavi sten.

Pomembno! Plinska napeljava ne sme biti prekrita ali na kakršen koli način skrita.

Glede na način plinovoda v objektu ločimo dve vrsti plinskih napeljav:

  • instalacije na zemeljski plin - najpogostejša varianta. V tem primeru se je treba priključiti na plinovodno omrežje in
  • inštalacije s tekočim plinom (t.i. LPG) - tu se uporablja poseben rezervoar, ki se nahaja zunaj objekta.

Plinska inštalacija vključuje elemente kot so: cevi, konektorji, objemke, armature, regulacijske armature, plinomeri, zaščitni in tesnilni pribor ter reduktorji tlaka. Obstajajo tudi revizijske luknje, ki omogočajo dostop do namestitvenega sistema v primeru težav.

3. Montaža ogrevanja

Ločimo dve vrsti ogrevalnih napeljav:

  • standardna napeljava ogrevanja - speljana po ceveh do stenskih radiatorjev ali
  • sistem talnega ogrevanja - poteka pod talno plastjo.

Ogrevalni sistem skrbi za pravo temperaturo v prostorih. Da bo najbolj učinkovit, mora biti zasnovan tako, da omogoča enakomerno porazdelitev temperatur. O načinu ogrevanja bi morali razmišljati že v fazi gradnje hiše. Ne glede na to, kateri sistem bomo izbrali, je tržna ponudba ogrevanja izjemno bogata, zato bomo zagotovo našli optimalno rešitev zase. Če na tem področju nimamo znanja ali izkušenj, se splača posvetovati s strokovnjaki.

4. Vodovodna napeljava (vodovod)

Prva vrsta notranjih inštalacij, ki jih lahko srečamo v naših domovih, je vodovod in kanalizacija.Gre za sistem medsebojno povezanih elementov, zahvaljujoč kateremu je omogočeno dovajanje hladne vode in tople sanitarne vode (brez primesi, primerne za pranje in uživanje) v posamezne prostore v vsaki etaži objekta. Vodo lahko dobimo iz občinskega vodovoda ali na primer iz našega zasebnega vodnjaka.

Vodno instalacijo sestavljajo:

  • cevi - z njihovo pomočjo se voda pravilno razporedi po objektu, pod pravim pritiskom in ohranja najvišjo kakovost;
  • konektorji in fitingi - povezujejo različne odseke inštalacij in spreminjajo smer vodovodnih cevi. Po ustrezni zaščiti preprečujejo iztekanje vode iz instalacije;
  • oprema vključno z:

- krmilne armature, v obliki ventilov,

- varnostne armature, ki lovijo delce, škodljive za vodni sistem,

- merilne armature v obliki vodomerov za merjenje porabe vode in

- risalna armatura, katere naloga je črpanje vode iz instalacije.

Vodne instalacije se razlikujejo po konstrukciji in materialih, uporabljenih pri izdelavi (npr. jeklene, bakrene ali plastične cevi). Zato je vredno vnaprej razmisliti, katera rešitev bo v določeni situaciji najugodnejša, ob upoštevanju odpornosti določenega materiala na zunanje dejavnike, stroškov gradnje celotnega vodovodnega sistema ali stopnje zahtevnosti njegove montaže.

Projekt vodovodnega sistema je pomemben del dokumentacije. Zelo pomembno je že na začetku gradnje predvideti lokacijo kuhinje in kopalnice. Nato je treba načrtovati postavitev t.i vodne točke, ki običajno vključujejo priključke:

  • v kopalnici: umivalnik, stranišče, bide, tuš in kopalna kad,
  • v kuhinji: korito, pomivalni stroj, hladilnik,
  • v pralnici, garaži, kurilnici: pralni stroj, pomožna komora, pipa,
  • zunaj zgradbe: ventil na steni za dovod vode, npr. za zalivanje vrta.

Pri načrtovanju ureditve vodovoda je vredno skrbno načrtovati tudi lokacijo in velikost kopalne kadi, prhe, umivalnikov ali stranišč.

5. Montaža kanalizacije

Kanalizacijska inštalacija je vrsta sanitarne inštalacije, katere naloga je odvajanje uporabljene vode iz naše hiše v obliki odplak, ki gredo skozi kanalizacijo do komunalne čistilne naprave, gospodinjske čistilne naprave ali do gospodinjska greznica.

Glede na namen ločimo naslednje vrste kanalizacije:

  • sanitarna kanalizacija - odgovorna za odvajanje odplak iz individualnih sanitarnih naprav v hiši v kanalizacijo (komunalna ali gospodinjska čistilna naprava ali greznica),
  • odvodnjavanje deževnice/meteorne vode - odgovoren je za odtekanje deževnice in taljenega snega iz urbaniziranih območij z neprepustno podlago (npr. strehe, ceste, dovozi, pločniki, parkirišča) in njihovo odvajanje v naravne zbiralnike, kot so reke ali jezera ali v infiltracijski sistem,
  • kombinirana kanalizacija - kombinacija sanitarne in padavinske kanalizacije, za katero je značilno zbiranje vseh odplak iz območja znotraj t.i. zajetij kanalizacije in odvajanje v sprejemnik v obliki tekočega vodotoka.

Vendar glede na lokacijo ločimo:

  • interna kanalizacija - zbiralnice odpadkov se nahajajo znotraj objekta in
  • zunanja kanalizacija - zbiralnice odpadkov zunaj hiše.

V konstrukcijskem smislu je vsaka kanalizacija sestavljena iz naslednjega:

  • kanalik, torej priključek na kanalizacijo,
  • pristopi, tj. deli, ki povezujejo sanitarne pripomočke z dvižnimi vodi,
  • dvižni kanali, znani tudi kot odtočne cevi,
  • horizontalne odtočne cevi,
  • sifoni, pregledi (čistila), prezračevalne reže in talni odtoki.

6. Teletehnične instalacije in alarmi

Že pred začetkom gradnje hiše je vredno razmisliti, ali bomo potrebovali še kakšne dodatne tehnične inštalacije. To so predvsem naslednji sistemi:

  • domofonski sistem - sestoji iz vratne postaje z mikrofonom, zvočnikom in klicno tipko nameščeno na vratih ter telefonske slušalke z zvočnikom, mikrofonom in tipko za odpiranje vrat, ki se nahaja v objektu. Namesto klasičnega domofona lahko poskusite tudi z video domofonom, ki ima dodatno kamero v zunanji kaseti, v hiši pa je nameščena plošča z monitorjem.Prenos signala med vratno postajo in sprejemnikom v stavbi se lahko izvede po žicah ali radiu,
  • alarmni sistem - sestavljajo ga centrala, sirene, krmilne naprave in razni senzorji. Tako kot pri domofonu lahko izberete sistem s kabli, nameščenimi v zgradbi in (po možnosti) na vrtu ali brezžični sistem,
  • sistem za spremljanje - sestavljajo elementi kot so snemalnik, disk kamere (ki se namesti v ohišje snemalnika), napajalnik, priključni kabli za kamere, napajalni vtiči kamere in razdelilnik. Tržna ponudba na področju nadzornih sistemov je izjemno bogata, zato je vredno razmisliti, čemu bo namenjen, kako se bo uporabljal in kaj od njega pričakujemo. Za lažjo namestitev morate vnaprej razmisliti tudi o ustrezni postavitvi kamer,
  • klimatska naprava - sestavljena iz uparjalnika, kompresorja, kondenzatorja, ekspanzijskega ventila in ventilatorjev.Pri tem ima ključno vlogo hladilno sredstvo (v obliki tekočine, ki jo običajno priporoča proizvajalec določene naprave), ki kroži po sistemu, stisnjeno in raztegnjeno ter znižuje temperaturo zraka. Klimatske sisteme lahko glede na konstrukcijo klimatske naprave in rešitve montaže razdelimo na različne vrste. Glede na konstrukcijo in predvsem število enot, iz katerih je naprava sestavljena, klimatske naprave delimo na monoblok rešitve (klima je sestavljena iz ene enote), split rešitve (klima je sestavljena iz dveh enot) in multisplit rešitve ( klimatska naprava je sestavljena iz dveh več enot). Pri možnostih vgradnje klimatskih naprav ločimo stenske klimatske naprave, stenske in stropne klimatske naprave (imenovane tudi stropne), talne klimatske naprave, kasetne klimatske naprave in kanalske klimatske naprave,
  • prezračevalni sistem - v enodružinskih hišah uporabljamo dve vrsti prezračevanja: gravitacijsko (naravno) ali mehansko (dovodno in odvodno).Za pravilno delovanje gravitacijskega prezračevanja je treba zagotoviti ustrezen dovod in odvod zraka. Če je hiša zrakotesna in dobro izolirana, bo mehansko prezračevanje potrebno za neprekinjen dotok zraka, saj zagotavlja učinkovito izmenjavo zraka v vseh vremenskih razmerah. Ta način prezračevanja je sestavljen iz kanalskega ventilatorja, kanalov in izpušnih rešetk, ki se nahajajo v prostorih, ki zahtevajo prezračevanje (kopalnice, kuhinje, sobe brez oken) in izrabljenega odvoda zraka zunaj objekta, ki je nameščen v zunanji steni ali strehi (odvod). ploščice). Če je takšno prezračevanje dodatno opremljeno s toplotnim izmenjevalnikom (rekuperatorjem), omogoča merljive prihranke pri pridobivanju toplotne energije pozimi.

Ali je za notranjo namestitev potrebno gradbeno dovoljenje?

Skladno z določili gradbenega zakona mora biti objekt projektiran z vsemi potrebnimi inštalacijami.To pomeni, da mora gradbeni projekt vsebovati tudi projektiranje vseh inštalacij. Takšen projekt bo potreben ne glede na to, ali je za stavbo potrebno gradbeno dovoljenje ali priglasitev gradnje.

Gradbeni zakon po veljavnih določbah zakona ne zahteva odločbe o gradbenem dovoljenju, zahteva pa prijavo gradbeni upravi za arhitekturo in gradnjo:

1. omrežje (člen 29(1)(23):

  • elektrarne z nazivno napetostjo največ 1 kV,
  • vodovod,
  • kanalizacija,
  • termalno,
  • plin z delovnim tlakom, ki ni višji od 0,5 MPa;

2. povezave (člen 29(1)(23):

  • elektrika,
  • vodovod,
  • kanalizacija,
  • plin,
  • termalno,
  • telekomunikacije

Izvedba priključkov zahteva izdelavo lokacijskega načrta na podlagi kopije veljavne glavne karte ali enotne karte, sprejete v državnem geodetskem in kartografskem viru. V primeru izvedbe elektroenergetskih priključkov je treba uporabiti določbe energetskega zakona. Pri gradnji vodovodnih in kanalizacijskih priključkov pa se uporabljajo določbe zakona o zbirnem vodovodu in zbirnem odvajanju odplak. To ne velja za primer, ko je investitor priglasil gradnjo (29.a člen ZGD).

Za dela, ki vključujejo namestitev inštalacij znotraj in zunaj stavbe v uporabi, ni potrebno niti gradbeno dovoljenje niti prijava. Vendar to ne velja za plinske napeljave (člen 29(4)(3d) zakona o graditvi objektov).

Ko gre za plinske inštalacije, po čl. 29 sek. 3d točka 3. d Zakona o gradbenih delih za opravljanje del za vgradnjo plinskih inštalacij znotraj in zunaj objekta v uporabi ni potrebno gradbeno dovoljenje, temveč je potrebna priglasitev pri upravi za arhitekturo in gradbeništvo.

Načrt notranjih instalacij

Zasnova notranjih inštalacij naj vključuje predvsem:

  • tehnični opis namestitve,
  • poljubni izračuni,
  • shema namestitve,
  • seznam materialov in
  • namestitveni načrti.

Tukaj je vredno pripraviti vse tehnične risbe inštalacijskih elementov, njihovo razporeditev ter sheme vodomerov in plinomerov. Poleg kopije pooblastil projektanta, njegove izjave, veljavnih kopij članstva v zbornici ipd.

Investitorji se pogosto sprašujejo, ali je treba v gradbeni projekt vključiti projekte notranjih inštalacij. Zadeve ne olajša niti dejstvo, da se predpisi na tem področju nenehno spreminjajo. Trenutno, po spremembah, ki so stopile v veljavo 19.9.2020, bi morale biti zasnove notranjih inštalacij vključene v tehnični projekt.Ta je obvezen element gradbenega projekta.

Tehnični projekt vključuje vprašanja, kot so opis konstrukcije, rezultati izračuna, energetska učinkovitost in pogosto takšne geološke in inženirske študije ter geotehnične pogoje za postavitev stavbe. Pri tem projektu je treba upoštevati ne le splošne podatke, ampak tudi pogoje za priključitev, ki jih izdajo vodovod, plinarna in občina. Poleg tega mora ta dokument vsebovati splošne podatke in podrobne smernice, ki se nanašajo na posamezne inštalacije, materiale, naprave in armature. Poleg tega bodo potrebne karte za izbiro naprav, seznam standardov in pravnih aktov za izvedbo in prevzem inštalacij ter smernice za izvajalce posameznih panog.

Čeprav je tehnični projekt nujen element gradbenega projekta, ga ni treba priložiti vlogi za gradbeno dovoljenje. Pripraviti ga je treba pred začetkom gradbenih del. Vendar tudi v tej fazi, tudi ob oddaji obvestila o predvidenem začetku gradbenih del, ni obveznosti predložitve tehničnega projekta na urad.Vendar je treba predložiti izjavo projektanta o izdelavi tehničnega projekta v skladu z veljavnimi predpisi. Tehnična zasnova pa mora biti predložena v zadnji fazi investicije, priložena vlogi za uporabno dovoljenje.

Pomembno! Vlogi za gradbeno dovoljenje ni treba priložiti tehničnega projekta. Odda se v zaključni fazi gradnje skupaj z vlogo za uporabno dovoljenje.

Investitor je dolžan vodji gradbišča predložiti izvedbeni projekt skupaj s tehničnim projektom. Vodja gradnje izjavi, da je prejel celotno tehnično zasnovo, kar potrdi z ustreznim vpisom v gradbeni dnevnik. Prav tako je dolžan na vsako zahtevo gradbenemu nadzoru predložiti tehnični projekt.

Včasih tehnični projekt predvideva različne vrste dodatnih inštalacij, ki vplivajo na udobje uporabe objekta. Sem spadajo inštalacije kot so: domofon, mehansko prezračevanje z rekuperatorjem, klima ali solarna instalacija.

Možne so spremembe tehnične izvedbe, vključno s spremembo inštalacije. Takšne spremembe je treba označiti na projektu in pripraviti nadomestne risbe, ki so priložene dokumentom, predloženim k vlogi za gradbeno dovoljenje.

Stroški notranje namestitve

Koliko bomo plačali za izvedbo in montažo notranjih inštalacij je odvisno od površine hiše, koliko in kakšne inštalacije bodo v objektu itd.

Na primer, v enodružinski hiši s površino približno 150 m2 s kletjo in podstrešjem je strošek osnovne električne napeljave približno 15.000-20.000 PLN. V povprečju se lahko domneva, da je vsakih dodatnih 10 m2 prostora približno 1000 PLN več. Stroški namestitve dvojne (osnovne) vtičnice in polaganja ene električne točke znašajo približno 50-100 PLN. Osnovna elektroinstalacija je: instalacija brez kamer, električnih rolet in dodatnih zunanjih priključkov.Cenitev vključuje: material, delo, montažo osnovnih vtičnic in konektorjev, doz, vse potrebne izmere in pripravo celotne dokumentacije.

Povprečna cena plinske napeljave v enodružinski hiši je približno 13.000 PLN. Za posamezne elemente bomo plačali na naslednji način:

  • plinski kotel - njihove cene se gibljejo od 1500 PLN do več kot 5000 PLN. Izbira najdražjih peči bo vključevala tudi potrebo po nakupu dražjih grelnikov za 1000–1500 PLN,
  • priklop na kotlovnico in plačilo najema rezervoarja (v primeru LPG) - 2000-3000 PLN.

Vodovodne in kanalizacijske inštalacije so glede na cene v povprečju označene takole:

  • priklop na vodovodno omrežje - od 1500 PLN do 2500 PLN,
  • priključitev instalacije na vodno točko - od 50 PLN do 130 PLN na točko,
  • montaža vodovoda in kanalizacije - od 100 do 150 PLN/mb,
  • pristopi vodovoda in kanalizacije - od 200 do 250 PLN/kos. (v primeru bakrenih pristopov bo cena višja),
  • kanalizacijske inštalacije v hiši in izgradnja kanalizacijskih dvižnikov - od 300 do 400 PLN/kos,
  • odzračevanje kanalizacijskega sistema - od 100 PLN,
  • greznica - od 2.000 PLN do 7.000 PLN (kasneje odvajanje odplak približno 15 PLN/m3),
  • hišna čistilna naprava - od 6.000 PLN,
  • talno ogrevanje - od 30 do 50 PLN/m2

Povprečni stroški dodatnih notranjih inštalacij pa so naslednji:

  • domofon - od 350 do 500 PLN/točko bruto,
  • alarm - približno 120 PLN/točka bruto,
  • nadzor - približno 3.000 PLN
  • klimatska naprava - od 1.800 PLN do 3.000 PLN (vključno z nakupom in montažo ter nato uporabo in servisom),
  • prezračevanje - od 14.000 do 25.000 PLN.

Seveda so to le okvirne cene. Končna cena notranjih inštalacij je odvisna od številnih okoliščin – izbranega sistema vgradnje, izbranih naprav, opreme in uporabljenih materialov, načina montaže, velikosti hiše, individualnih pričakovanj investitorja in drugih pomembnih dejavnikov. Velja tudi spomniti, da se ti stroški iz leta v leto povečujejo za nekaj odstotkov, v zadnjem času pa opažamo še posebej visoko rast vseh stroškov, povezanih z gradnjo hiše.

Pravna podlaga:

  • Zakon z dne 7. julija 1994 - Gradbeni zakon (prečiščeno besedilo: Uradni list iz leta 2020, točka 1333, s spremembami)

Kategorija:

Obnova